Proteus SOS - ZATOČIŠČE ZA ČLOVEŠKE RIBICE

Ob najdbi človeške ribice izven jam čim prej pokliči dežurni telefon zatočišča, SOS Proteus (031/ 804 163)!

Proteus stranded photo Gregor Aljancic Mediuma

Poplave niso le pomemben dejavnik kroženja voda v kraškem okolju, v podzemlje prinašajo hrano. Z njimi so tesno povezane tudi jamske živali. Globalne klimatske spremembe napovedujejo, da bodo kraške poplave spremenile svoje ustaljene cikluse pojavljanja ter jakosti.

Obilne padavine spomladi ali v jeseni občasno naplavijo na površje tudi človeške ribice, o tem je poročal že Valvazor. Manj je znano, kakšen je njihov vpliv takšnih na jamski živalski svet.

Ko visoke vode odtečejo, mnoge človeške ribice obležijo na travnikih. Na suhem poginejo ali pa jih pojedo plenilci, predvsem ribe in vodne ptice. Naplavljene človeške ribice so pogosto poškodovane, potrebne pomoči!

Jamski laboratorij Tular je ustanova, ki rešuje in pomaga izplavljenim človeškim ribicam. To ne bi bilo mogoče brez obveščanja in podpore prebivalcev na kraških območjih. Zatočišče deluje z dovoljenjem ARSO, kot partner v mreži Zatočišča za zaščitene prosto živeče živali, ki ga vodi dr. Zlatko Golob.

 

Zatocisce za cloveske ribice Page 1s

ZLOŽENKA SOS PROTEUS (PDF; 1,6MB)

 

Dokumentarni film SOS Proteus

Kratki dokumentarni film je namenjen ozaveščanju javnosti, da bi s svojim vsakodnevnim ravnanjem zmanjšala pritisk na podzemno vodo, od države pa odločneje zahtevala izpolnjevanje zavez o varstvu jamske biotske raznovrstnosti in zaščiti virov pitne vode. Vljudno vabljeni k ogledu!

Film sestavljajo trije sklopi: 1. idilična podoba Krasa in mit o človeški ribici, 2. realnost onesnaženosti kraškega podzemlja, ter, 3. ogroženost črne človeške ribice in pitne vode v Beli krajini.

OGROŽENOST ČLOVEŠKE RIBICE IN NJENEGA PODZEMELJSKEGA HABITATA

Slovenski kras je vroča točka svetovne podzemeljske biotske raznovrstnosti, človeška ribica pa živa zgodba kraške narave. Varstvo človeške ribice pa ni le varovanje negotovega obstoja enega od globalnih simbolov naravne dediščine, je hkrati tudi skrb za zaščito njenega življenjskega prostora – od tam namreč izhaja edini vir pitne vode za prebivalce Dinarskega krasa – od Tržaškega zaliva v Italiji do Boke Kotorske v Črni gori.

V Sloveniji je človeška ribica zaščitena od l. 1951, danes pa nacionalno zakonodajo dopolnjujejo stroge mednarodne zaveze (Bernska in Ramsarska konvencija, Direktiva EU o habitatih ter Natura 2000), po katerih je človeška ribica prednostna vrsta, ki potrebuje nujno zaščito. Kljub deklarirani dolžnosti države, pa praktičnih ukrepov za varstvo človeške ribice skorajda ni. Ker ni vzpostavljenega niti osnovnega monitoringa oz. spremljanja stanja človeške ribice in njenega jamskega življenjskega okolja, o njeni dejanski ohranjenosti v naravi še danes ne vemo skoraj nič.

Kljub pomanjkanju podatkov iz preteklosti, pa ni dvoma, da je podzemna voda vse bolj onesnažena. V nekaterih jamah so človeške ribice že izginile.

Človeku nedostopno podzemlje si pogosto zmotno predstavljamo kot zadnji neokrnjeni del naše narave, a že dolgo ni več tako. Z netrajnostnim razvojem obremenjujemo podzemeljsko vodo, ki je v Sloveniji skoraj edini vir pitne vode. Skoraj polovico je črpamo iz življenjskega prostora človeške ribice, zato bi njeno varstvo že zdavnaj moralo postati tudi eno od ključnih vprašanj javnega zdravja.

Človeško ribico ogroža predvsem naraščajoče onesnaževanje kraške podzemne vode. Ker živi do 100 let, so tudi pri človeški ribici lahko usodne že nižje, a dolgotrajne koncentracije strupov, ki se kopičijo v njenem telesu in okolju. Človekov negativni pritisk narašča predvsem z intenzivnim kmetijstvom, ki ni prilagojeno ranljivemu kraškemu okolju, z neurejeno urbanizacijo (odlagališča in odplake) ter uničevanjem podzemeljskega habitata (inženirski posegi na krasu).

Posebej alarmantno je stanje v Beli krajini, kjer edini preostali vir pitne vode lahko uniči že lokalno onesnaženje - skupaj z izmeno redko črno človeško ribico!

 

   Ogrozenost proteusa Page 2s

ZLOŽENKA O OGROŽENOSTI ČLOVEŠKE RIBICE (PDF; 1,3MB)

 

 

Monitoring razširjenosti človeške ribice

Hutovo Blato photo Gregor Aljancic a

Monitoring of Proteus anguinus by environmental DNA sampling Project cofinanced by Critical Ecosystem Partnership Fund, BirdLife International and DOPPS, 2013–2014

Tular logo cepf PARTNERJI1                                                     cepf logos1

Tular Cave Lab & partners developed a research tool to overcome the critical problem when determining Proteus occurrence – inaccessibility of its subterranean habitat.
This highly efficient, non-invasive and innovative forensic method helps to detect traces of Proteus DNA by filtering water samples from springs and caves. Coupled with GIS analysis, the method was implemented to test for the presence of Proteus in new potential localities, regardless of whether or not the animal has been observed there, as well as to verify selected old data on its distribution.
The results of this study offered a complete picture of Proteus distribution within the study area and its most vulnerable parts.

Final project completion report (PDF, 3.89MB)

Take a visual journey through the Mediterranean Basin Biodiversity Hotspot - explore its new StoryMap!